Gojenje, obiranje in sušenje

V proizvodnji cigaret se najpogosteje uporabljajo tri različne vrste tobaka. Prva je s toplim zrakom posušen viržinski tobak, ki so ga, kot je razvidno že iz njegovega imena, začeli gojiti v ameriški zvezni državi Virginiji. Ta še danes predstavlja najpomembnejši del kmetijske proizvodnje te države, gojijo pa ga tudi v številnih drugih sončnih regijah po vsem svetu.

Orientalski tobak, ki je včasih prevladoval v okusu cigaret, je pritlikava sorta tobaka, ki se suši na soncu. Gojijo ga predvsem na Balkanu, v osrednji Aziji in v manjšem obsegu na Daljnem vzhodu in v Afriki, kjer uspeva na revnih, kamnitih tleh.

Izvor burleyja, močnega, temno rjavega, na zraku sušenega tobaka, ni čisto jasen. Predvidevajo, da je poimenovan po pridelovalcu iz Ohia, ki ga je prvi gojil. Tobakovo seme je drobceno, 12.000 semen namreč tehta samo en gram. Pri setvi se tobačna semena zmešajo z vodo in zlijejo v semenske grede, saj je to edini način, ki zagotavlja enakomerno porazdelitev rastlin. Po petih ali šestih tednih sadike, ki so sedaj visoke od 16 do 18 centimetrov, iz semenskih gred presadijo na polja, kjer bodo imele dovolj prostora, da zrastejo do svoje polne višine, do dveh metrov. Vendar pa rastline še vedno zahtevajo nenehno skrb, saj je treba zgornjo plast zemlje redno rahljati, da se koreninam zagotovi dovolj kisika.

Tobak na polju zori dva do tri mesece. Začetek obiranja se določi glede na barvo listov in stopnjo zrelosti, ta pa se določi na podlagi strukture celic. Pri tem se burley bistveno razlikuje od drugih vrst tobaka: je namreč edina vrsta tobaka, pri kateri se lahko požanjejo cele rastline, in sicer samo na velikih obdelovalnih površinah.

Tobak se vedno obira sredi poletja, ko je sonce najmočnejše. Vendar pa se dejansko obiranje začne zelo zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom.

Čeprav v ZDA in Kanadi tudi tobak obirajo s stroji, pa ga skoraj povsod še danes obirajo ročno.

Vsak tobak je drugačen. To je še zlasti očitno po obiranju, pri sušenju listov. Orientalski tobak, na primer, se po kratkem času sušenja v senci (dokler ne porumeni) obešenega na dolge vrvi prestavi na zračno, sončno mesto. Venci iz tobačnih listov potrebujejo potem še približno štiri tedne sonca, da se do konca posušijo.

Nasprotno pa se viržinski tobak suši s pomočjo ventilacijskih cevi, pri čemer se listi obesijo v sušilnico in posušijo s toplim zrakom, ki piha vanje iz sistema cevi. Bolj zapleten postopek sušenja se imenuje sušenje v sušilnih komorah, pri čemer se zunanje spremembe temperature in zračne vlažnosti uravnavajo s pomočjo zaprtega sistema za ogrevanje in zračenje.

Ta sušilni postopek zagotavlja značilno oranžno rumeno barvo listov viržinskega tobaka. Sušenje z ventilacijskimi cevmi in sušenje v sušilnih komorah trajata od štiri do sedem dni.

Burley pa se suši veliko dlje: cele rastline šest do osem tednov visijo v zračnih skednjih ali lopah, skozi katere stalno piha rahel veter. Zaradi tega se listi obarvajo značilno kakavasto rjavo in dobijo svoj značilni vonj in okus, ki prav tako spominjata na kakav.

Nekatere sorte tobaka po sušenju še dodatno obdelajo po postopku, ki se imenuje fermentacija. Tako se razvije značilna tobakova aroma. Med fermentacijo, ki lahko traja tudi več tednov, razpadejo beljakovine, drugi kemični procesi pa pripomorejo k razvoju značilnega okusa tobaka.